Drugi dan spletne mobilnosti se je odvijal v smereh, kot so zapisane v naslovu. Del slovenske ekipe se je odpravil v bližnji muzej, od koder so se v živo javljali ostalim udeležencem, drugi del slovenske ekipe pa je dogodke usmerjal in vodil iz šolske knjižnice. Novo pridobljeno znanje iz muzeja so prijatelji iz tujine takoj potrdili z reševanjem kviza.
Po muzeju je bil na vrsti obisk rudnika Sitarjevec: nekateri v živo, drugi preko spleta. Tudi ta drugi korak se je zaključil z reševanjem kviza. V obliki sodelovalnega dela seveda, da ne bo pomote.
Ko smo čakali, da se učenci s terena vrnejo nazaj v knjižnico, smo se pozabavali z vislicami. Iskali smo naslove knjig v angleškem jeziku. Potem je sledilo še izčrpno poročanje s terena, odgovarjanje na vprašanja, dan pa smo zaključili z objavami na aplikaciji Padlet.
Prvi dan spletne mobilnosti Express yourself se je morda začel z malce treme, zaključil pa z veliko dobre volje, novih znanj in spoznanj ter potrditve, da smo na pravi poti.
Z velikim veseljem objavljamo predstavitveni film naše šole, za katerega le njegovi ustvarjalci vedo, koliko dela je bilo vloženega vanj. Vzemite si čas – poiščite po možnosti še kak robček – in si ga oglejte.
Spoznavne aktivnosti so ravno tako bile izbrane in izpeljane v taki meri, da so kar najbolj dosegle načrtovane cilje.
In da ne govorimo kar tako nekaj, lahko tukaj preberete nekaj odzivov učencev in učiteljev iz tujine:
Erasmus plus projekt Reading for life teče predzadnji krog. Zadnji bo na Norveškem, v živo ali preko spleta, v tem trenutku še ne vemo. Vendar ne prehitevajmo. Sedaj je na vrsti naša šola in tedenska spletna mobilnost Express yourself. Podlaga za aktivnosti, delavnice, forum, klepetalnico, pač vse, kar smo načrtovali, je knjiga Krive so zvezde, ki jo je v slovenski jezik prevedel Goštjan Gorenc Pižama in nam tudi dovolil, da smo njegov predstavitveni filmček podnaslovili z angleškim jezikom.
Romunski, španski, portugalski in norveški projektni prijatelji nestrpno čakajo, katere aktivnosti smo pripravili za sledeče dni. Norveška učiteljica je napisala, ker ne morejo potovati k nam, si želijo Slovenijo čimbolj doživeti pri sebi doma. Vsak dan bodo med drugim pripravili kakšno tipično preprosto slovensko jed. Lepa gesta, to je treba reči.
Napisali so nam tudi, da so z veseljem spremljali naše dnevne objave, kjer smo predstavljali značilnosti Slovenije, kar jih je, po njihovih besedah, po drugi strani delalo še bolj žalostne, ker zdravstveni pogoji za srečanje v živo niso ugodni.
Počakajmo nekaj dni, vendar sem prepričana, da bo njihovo žalost hitro nadomestilo navdušenje. O naši šoli in kraju bodo že prvi dan tako nazorno izvedeli vse, kot bi bili dejansko tukaj. V nadaljevanju pa se bo naše spoznavanje in druženje samo poglabljalo.
Seveda bomo o vsem sproti poročali.
Spoštovani starši!
Se spomnite, kako smo vas nekaj časa nazaj prosili, da v okviru Erasmus plus projekta Reading for life postanete gostitelji učencem iz tujine? Najprej se želimo vsem, ki ste sprejeli to nalogo, iz srca zahvaliti, ker ste bili pripravljeni sprejeti vlogo, ki ni najbolj enostavna. Sedaj seveda že veste, da smo se zaradi težavnih okoliščin odločili, da bomo tedensko dejavnost prestavili v virtualni svet. Pa zaradi tega dela ni bilo nič manj, pravzaprav ga je na nekaterih področjih še več.
Vendar kot pravi slovenski pregovor – v slogi je moč – smo v tem trenutku pripravljeni, da v ponedeljek začnemo izvajati aktivnosti, ki smo jih s timskim delom učencev in učiteljev pripravili za naše projektne prijatelje. Pa ne samo za njih, za nas vse skupaj. Komaj čakamo, da bomo določene aktivnosti, delavnice, nastalo gradivo predstavili tudi širšemu občinstvu.
Veliko vprašanj je še brez odgovorov. Kako bo z povezavo? Ali bomo lahko priskočili na pomoč udeležencem, ki so morda slabše opremljeni, kot smo mi? Smo vse preverili? Kaj bomo storili, če …?
Najpomembnejše v tem trenutku je, da smo zopet in znova dokazali, da smo – učenci in učitelji – ekipa, ki zmore. Zmore zelo veliko.
Veste, kako je, če ti rečejo, da naj rišeš po steni?
Saj si lahko predstavljate, da smo se najprej malo obotavljali. Potem, … potem je pa steklo. Mojstrovine bodo še kar nekaj časa krasile stopnišča šole in naše gostitelje spominjale na teden, ki smo ga preživeli skupaj.
Zadnje uradne ure smo spet preživeli na prostem.
Jutri se vračamo. Žalostni, ker se nekaj izjemnega zaključuje, veseli, ker bo naslednja mobilnost pri nas in se bomo imeli možnost pokazati se kot čimboljši gostitelji.