Ali otroci resnično potrebujejo za igro najdražje igrače, ali je za njih dovolj le nekaj plastenk, tulcev, zamaškov? Z igro si otroci razvijajo in krepijo domišljijo.
Opazila sem, da kljub razgibani igralnici otroci včasih ne vedo kaj bi počeli in se dolgočasijo. Odločila sem se, da bomo imeli mesec brez igrač. Želela sem, da se otroci preizkusijo v svoji ustvarjalnosti, kreativnosti, tudi v sodelovanju in predvsem da krepijo in razvijajo domišljijo. Odstranili smo družinski kotiček, v didaktičnem in konstrukcijskem kotičku pa smo odstranili vse igrače in jih nadomestili z naravnim in odpadnim materialom. Od obstoječih kotičkov, smo obdržali le bralni in likovni kotiček. Prvi dan, ko so otroci prišli v igralnico so se čudili in nekaj časa zgolj opazovali, niso vedeli kaj naj počnejo. Trajalo je kar nekaj časa preden so prijeli za prvo plastenko in škatlo. Opogumili so se in se začeli rokovati z naravnim/odpadnim materialom. Sprva je bila igra zelo hrupna, s plastenkami so se sabljali, jih metali v zrak, razmetavali so škatle in lončke, vendar sem jih pustila. Pri igri sem jim prepuščala popolnoma proste roke in jih opazovala. Minevali so dnevi in igra se je vedno bolj razvijala. Opazila sem, da se otroci med seboj dogovarjajo in sodelujejo. V svojo igro so starejši otroci začeli vključevati tudi mlajše otroke.
Opazila sem, da otroci svojo igro lahko nadgrajujejo, če imajo material dovolj dolgo na voljo, saj se morajo z njim rokovati, spoznati njegove lastnosti. Pri idejah so se med seboj posvetovali in s tem so krepili tudi svoje socialne veščine. Nad otroško ustvarjalnostjo in njihovo igro sem bila nadvse navdušena.
